Ena slika nadomesti 1000 besed
Takole smo začeli:
Spomin na prvo tekmo
Moja prva tekma je bila (1975) za Bežigradom v osnovni šoli (verjetno se je ime že spremenilo).
Sotekmovalci so mi seveda naročili, da naj bom v dvorani ob 7h. Ali je že kdo videl sabljaško tekmo ob 7h zjutraj? Jaz ne, niti takrat, niti kdaj kasneje. Po nekaj urah čakanja so prišli tudi drugi tekmovalci.
Tekma se je začela in čas je iz spomina izbrisal podrobnosti - razen ene: bil sem pohojen! Ne malo, po prstih, temveč temeljito, ker se v silovitem napadu Andrej Reberc ni mogel pravočasno ustaviti, ko sem sam sebe spotaknil pri umikanju in padel na hrbet.
Morala zgodbice: dobro delujoče nogice so res zlata vredne - torej "zlate nogice".
Spomin na prvo državno prvenstvo (ne republiško 
!)
Moja prva udeležba na državnem prvenstvu se je zaključila že kar (pod) halo Tivoli, kjer je bila športna ambulanta. Skrbni zdravniki okroglemu pionirčku (slika priložena nekoliko višje na strani) pač niso dovolili tekmovati. Sledila je shujševlna kura, najstniški upor proti hujšanju (ja, bili so drugi časi) in podobno. Skratka na prvo pionirsko državno prvenstvo je odšel samo Rok Baumgarten iz našega kluba. (Ne me citirati za zgodovino sabljanja, vendar mi spomin narekuje, da je bilo to prvo pionirsko državno prvenstvo Jugoslavije sploh. Mladinska in članska so imela dolgo tradicijo, pionirska pa ne.)
Minilo je še eno leto prizadevnega treninga, ki je postal z manj kilogrami "šala-mala". Mojih izpadov niso več beležili na Golovcu v geološkem obseravatorijo kot potresov.
Morala zgodbice: oktober, mesec "zlatih nogic" je mimo, ampak zagrizen trening nas bo držal v formi za tekme
Zrenjanin - mala šola zemljepisa
Letos (2011) sem se po mnogih letih spet podil po Vojvodini, kar je bila dobra iztočnica za obujanje spominov. Zrenjanin je bil prvi kraj, ki sem ga spoznal v Vojvodini. Zasluge za to ima sabljaški klub Omladinac, ki je prizadevno organiziral državna prvenstva.
Prvič smo šli v na tekmo v Zrenjanin z osebnim avtom (častitljivo star Saab 99, bolj slabega zdravja, kar se je glasno slišalo iz izpuha). Sobo smo imeli rezervirano v cenejšem od obeh hotelov v mestu. Ta hotel je imel vhod na dvorišču, do katerega se je pripeljalo iz ulice skozi hišo. Na tej poti je Saab naredil z izpuhom svoje: trušč je povzročil, da se je iz stropa vsul omet. Prespali smo v sosednjem hotelu, ki je od takrat postal privzeti hotel za Zrenjanin. Drugič sem bil za tekmo v Zrenjaninu edini tekmovalec iz našega kluba in sem se na vlaku za Beograd priključil številčni odpravi kluba Športoprema. Vlak iz Ljubljane v Beograd je temeljito zamudil, tako da je bil za dekleta edini možni prevoz taksi. Cena je vključevala tudi kazni za prehitro vožnjo. Fantje smo samo poslušali te legende, ker smo imeli dovolj časa za pot z avtobusom.
Tretja lekcija iz spoznavanja Zrenjanina je bila zaradi ekipnega tekmovanja. Glede na to, da sem bil "par dni starejši" kot moja sotekmovalca v ekipi, sem bil vodja poti. Bili smo privzetem hotelu. Vendar smo dobili sobo, ki se ji niso zaprla vhodna vrata. OK - bila je vsaj vogalna soba, da ni bilo preveč ljudi, ki bi zašli na tisti konec hodnika. Prva vrata v sobi so tudi manjkala. Saj so bila smo od WC... Zato pa je bil na nasprotni strani vsaj balkon. Vsekakor zelo "odkrita soba". Dodatna usluga je bila jutranja budnica ob 6h z državno himno iz zvočnikov na drogovih javne razsvetlave na trgu pred hotelom.
Moto: v Zrenjaninu je bilo vedno kaj nepričakovanega.
Kruta resnica je, da iz vsake od treh mojih dosedanjih poti v Zrenjanin vsaj po ena oseba živi samo še v mojem spominu.
Andrej pa spomine piše!
Lepo je videti, da tudi drugi sotekmovalci pišejo spomine. Medtem pa se mladinci (Jaka) prebijajo navzgor po klubski tekmovalni lestvici. Andrej, prihaja JAKA!
